Že vrsto let  spremljam in dokumentiram dogajanja  v zvezi z naravnimi razmerami za poljsko ( malo ) divjad na širšem območju Pesniške doline in vedno znova prihajam do enakega zaključka, namreč,  da so posegi v okolje tolikšni, da ni več mogoče popraviti posledic. Lani sem spremljal uničenje dobršnega dela še vedno precej ekstenzivno obdelane dolinice ob Andrenškem potoku, ki je bila dobesedno zredirana , posekana so bila vsa grmišča,  skupine večjih dreves, vse žive meje, vse tipične slovenskogoriške mlake in ostali elementi značilne slovenskogoriške krajine. Dolina je  postala pusta, osiromašena, vetrobranski pasovi so izginili, mokrice so izsušene, nabrežine ribnikov in mlak pa povsem očiščene. Mala divjad nima v tem predelu več kaj iskati, njen življenski prostor je uničene. Letošnjo pomlad spremljal nekoliko drugačne pojave ob melioracijskih jarkih ob Drvanji, Velki in Globovnici. Povsod je gorelo, suhe trave in grmišča so pobirali ognjeni zublji, ki so tu in tam segali celo do nekoliko večjih , a še vedno skromnih remiz za poljsko divjad. Ni jih več, zgoreli so  zaradi pohlepa bo nekaj dodatnih arih orne zemlje. Uničila jih je človeška roka, brez pomisleka, da bo morda že čez deset let zaradi nekaj kilogramov koruze ali pšenice posledice v naravi težko popraviti. Bojim se, da o tem nihče ne razmišlja, kamorkoli sem pogledal, povsod so brnele motorne žage, grmišča so padala, zadaj pa so težki stroji čistili struge potokov, ki so dobile raven tok in so povsem gole. Vse je bilo v napoto, le tu in tam je ostal kakšen grm črne jelše ali navadne vrbe. Bojim se, da bodo tudi to posekali.  Plameni so goltali remizo za remizo, grmišče za grmiščem, travišče za traviščem,  tisti redki prebivalci teh uničujočih predelov so brezglavo bežali. Toda kam naj pobegnejo? Kje naj najdejo varno zavetje?

Čudim se, da nihče ne odreagira bolj energično, saj je  33.  člen Zakona o divjadi in lovstvu več kot jasen: pri urejanju vodotokov je treba ohranjati posamezne dele stare struge ter rastoče drevje in grmovje na njihovih bregovih oziroma s saditvijo drevesnih in grmovnih vrst zagotoviti nepretrgano zarast vsaj enega od obeh bregov struge. In še, da je pri osuševanju zemljišč potrebno najmanj petino površine ohraniti v prvotnem stanju. Še bolj kot ti dve določili je jasno določilo iz 4.točke omenjenega člena veljavnega Zakona o divjadi in lovstvu, po katerem je  v času gnezdenja ptic, med 1. marcem in 1. avgustom, prepovedano sekati zarast ob vodnih bregovih, čistiti odvodne kanale in prazniti vodna zajetja.  A kljub temu se je sekalo, kurilo in čistilo med 5. in 16.  marcem, da se je kar kadilo. In kadilo se je najbrž tudi pred tem in zatem, saj je pohlep po zemlji  očitno neznosnen in v ozadju tega pohlepa naj bi bili zneski, ki jih prejemajo kmetovalci iz naslova evropskih subvencij. Vse lepo in prav, kar jim pripada jim pripada, a hkrati isti ljudje pozabljajo, da veljajo v Evropi tudi okoljevarstvene direktive in usmeritve, na katere pa pri nas (pre)radi pozabljamo. Ko je nastajalo to pisanje, sem dobil več klicev naravovarstvenikov iz osrednjih Slovenskih goric, da naj vendarle lovci kaj storimo, da ne bodo vsa grmišča v plamenih in da bo  vsaj kakšen  melioracijski jarek premogel zarasle nabrežine.  Pri vsem tem smo  najbrž še naprej nemočni, čeprav je res, da smo bili v preteklosti le opazovalci in dokumentalisti, nismo pa spisali tako rekoč nobene inšpekcijske prijave. Če bi jo in če bi pristojna inšpekcijska služba opravila delo, kot se šika, bi morda kakšno grmišče več nudilo varno zavetje resno ogroženi poljski divjadi in pticam pevkam.

 Z besedičenjem ne bomo povrnili mali divjadi varnejšega naravnega zavetja, ker ga enostavno ni več mogoče. Vsaj v Pesniški dolini in v dolinah pritokov reke Pesnice ne več. Koder seže oko, se vijejo njive, brez vmesnih vetrobranskih pasov in živih mej. In to ni v prid poljski divjadi, ki bo vse težje preživela. Zamanj so tudi vsa vlaganja odraslih fazanov, če okolje zanje ni več primerno. Zgolj zato, da zadostimo načrtom. Takšno vlaganje je že v osnovi obsojeno na neuspeh, saj je v izjemno osiromašenem naravnem okolju tudi število predatorjev veliko, tako da so možnosti za preživetje teh živali minimalne. A ne gre zgolj in sploh za ogroženo malo divjad, pač pa za mnogo več. Za ohranitev naravnih habitatov za množico vrst, ki so v naravnem okolju potrebne.  Če tega ne vemo, ali nočemo vedeti, je vse zaman. Še sreča, da tu in tam kateri od LD uspe dobiti kakšen rob in ga zasaditi s plodonosnimi grmovnicami in vrstami, ki so primerne za urejanje remiz. A ti primeri so vse redkejši. Človek bi se lahko  venomer spraševal, ali smo res tako nezreli, da  nemo opazujemo takšno škodljivo dogajanje okoli nas in med nami – in bo kar držalo, da je »največja botra nezrelosti« ravno neodgovornost. In te je v izobilju, tudi v lovskih vrstah, saj bi sicer velikokrat energičneje povzdignili glas v bran poljski – in drugi ogroženi divjadi.  Kaj se je dogajalo v osrednjem delu doline Drvanje med Osekom, Brengovo in Verjanami povedo tudi priložene fotografije.

Več v eni od prihodnjih številk revije Lovec

Dr. Marjan Toš