SAMOSKRBA IN DOMAČA HRANA DA – TODA RES ZA VSAKO CENO?


V Sloveniji se soočamo z zaraščenostjo kmetijske pokrajine, to je že dolgo znano. A ni povsod
enako in zato se tudi v lovski organizaciji ne strinja(m)jo s posploševanji.. Hkrati pa poznamo
tudi evropske prakse, po katerih države subvencionirajo obratne procese, tam, kjer se res ne
izplača pridelovati, pustijo, da ostanejo majhne remize, žive meje, mejice za ptice,
mikroorganizmi,za poljske kure in druge vrste divjadi. Takšnih primerov poznam iz sosednje
Avstrije, Slovaške in tudi iz Češke, največ iz Moravske. Očitno tam iščejo vsaj minimalno
ekološko ravnovesje, ki ni na škodo urejenim kmetijskim površinam za pridelavo kakovostne
hrane in hkrati ne ogroža krajinske pestrosti s floro in favno. Krajinska pestrost daje urejeni
kmetijski pokrajini značilno podobo in to bi lahko dosegli tudi v Sloveniji. Zakaj pa ne?
Tam, kjer ni zaraščanja, naj ostane vsaj nekaj kritja za malo divjad.
Ker že dolga leta spremljam razmere v Pesniški dolini in v dolinah njenih pritokov (deloma tudi
v Ščavniški dolini), kjer zaraščenosti kmetijskih zemljišč praktično ni, srčno upam, da v okviru
tega ukrepa odprave zaračenosti v teh predelih ne bo padla še zadnja remiza, mejica ali rob
melioracijskega jarka. Zemljišča so v tem delu Slovenije lepo obdelana, tako rekoč do zadnjega
koščka rodovitne zemlje, melioracijski jarki so očiščeni, redno se kosijo in tudi ob stari strugi
reke Pesnice v Sp.Senarski je še vedno nekaj vrb in drugega drevja in grmičevja, v katerem se tu
in tam še skrije kakšen fazan. V dobršnem delu Pesniške doline in v dolinah njenih pritokov
(zlasti Drvanje in Ročice) je slika identična. Remiz, mejic in grmišč ni več, kar je izgubljeno, je
izgubljeno. In pri tem sploh ne gre zgolj ali samo za vste, ki so v interesu ohranitve zaradi lovske
organizacje( je pa prijetno slišati vprašanje kmeta, zakaj se nič več ne oglašajo prepelice - ker jih
ni več). Lovska organizacija je že dolgo nemočna in nema opazovalka procesov. Lov je v tem
delu Slovenskih goric izgubljen in tudi poljske kure v omenjenih dolinah bodo samo še del
zgodovine in lovske nostalgije.Tu pomoči ni več in s tem se je treba sprijazniti.

2. Preprečevanje zaraščenosti za povečanje samooskrbe s hrano

Moram pošteno zapisati, da osebno podpiram večjo samooskrbo Slovenije s kvalitetno domačo
hrano. Možnosti imamo še precej, tudi ukrep odpravljanja zaraščenosti je sprejemljiv. Sploh
tam, kjer je zaraščenost velika in kjer bi po njeni sanaciji dobili dobre površine za pridelavo
hrane.  Zato podpiram pobude, da se vsega ne meče v isti koš,saj se bo odpravljanje zaraščanja
bojda izvajalo z agromelioracijskimi deli, kot so krčenje grmovja in dreves, izravnava zemljišča in
odstranitev kamnitih osamelcev. Podpora tem ukrepom bo dodeljena samo za tiste površine,
na katerih so bila dejansko opravljena agromelioracijska dela. Če bo v praksi res tako, potem
lahko vsaj upamo, da bo kakšen osamelec za malo divjad ostal in da bo tudi kakšen
nepomembni melioracijski jarek ostal rahlo zaraščen. Verjetno krajinarji, naravovarstveniki,
ornitologi, ribiči in ostali ne bomo stali križem rok in bomo vsaj kaj vprašali in predlagali. Takšen
je vsaj moj osebni pogled na to tematiko, ki ga seveda kot laik nikomur ne vsiljujem. Zgolj javno
razmišljam..

Ustavimo zaraščanje, a pustimo vsaj nekaj življenja.
Nisem kmet, sem pa končal strokovno izobraževaje v lovstvu in tudi univerzitetni študij
geografije z nekaj malega ekologije, zato mi ne more biti vseeno, ali bomo pestro slovensko
naravno krajino spremenili v enolični svet in z nekaterimi ukrepi postopoma /spremembe se ne
bodo zgodile čez noč/, uničili mnoge oblike življenja. Kolikor jih že nismo! Mar si res lahko v
imenu samooskrbe nekdo zdaj lasti odločanje o izbiri, kaj sme in kaj ne sme živeti in ki bo z
nesmiselnim uničevanjem življenja na koncu uničil še samega sebe – človeka torej? Res bi bilo
treba pogledati obe medalji in pred posegi upoštevati vso specifiko Slovenije, kot majhne, a
krajinsko neverjetno pestre in raznolike dežele, s še vedno bogato floro in favno. In za konec –
ne želim biti zloben, a poznam primere, da se mnoge kmetijske površine za silo uredijo samo
zato, da lastniki dobijo evropske subvencije. A to je že druga tema.

Marjan Toš
Fotografija:
Kaj naj se v tem delu doline Drvanje še poseka, da ne bo zaraščeno?/Foto: Marjan Toš

3
Fotografija: Majhen predel v Čagoni, ki se je zarasel in v katerem je našla svoj prostor tudi
divjad. Kako dolgo še? /Foto: Marjan Toš