V matični lovski družini, LD Dobrava v Slovenskih goricah, smo zaključili z nižinskim lovom na polovici decembra, zato sem bil neizmerno vesel klica lovskega prijatelja Petra. Tako nekako je dejal: »jutri zjutraj, na Štefanovo, greva z očetom na lov v pobrateno LD VURMAT na Duh na Ostrem vrhu. A bi šel z nama, te »pobereva« v Mariboru ob 6.45?« Ni mi bilo treba reči dvakrat, kajti lov v pobrateni LD je drugačen od našega nižinskega. Doživljam ga skoraj kot misterioznega, saj si popolnoma sam na stojišču, v širnem gozdu, v kakšni globeli, kar nekaj ur, dokler vodnik  ne pride pote.

Peter in njegov oče Štefan sta bila naslednjega jutra ob napovedani uri pred mojim blokom in  hitro smo se odpravili iz Maribora. Tema pogovora je bilo lovstvo. Zapustili smo že Selnico ob Dravi, ko nas je pri vožnji navkreber preletel večji ptič. Pričela so se prepričevanja, katera ptica je bila, a na koncu smo bili soglasni, da je bil to gozdni jereb, saj kaj drugega ni moglo biti, ko pa je bilo temne barve, pa velik je bil, pa perje je imel zakrivljeno, pa….

Med prvimi smo prispeli pred lovski dom. Kako naj opišem jutranji pogled po naši deželi? Veličasten, pravljičen, nepopisno lep, izjemen? Kateri izraz bi bil primeren? Ko v ranem jutru, v daljavi zagledaš Pohorje, Uršljo goro, v ozadju zasnežene Karavanke, na desno vrhove hribov s kmetijami, ki jih je že božalo jutranje sonce, od blizu pa pašniki, posejani med gozdovi. Vse to ti pogreje srce in nasmeh se prikrade na obraz. Pošalil sem se in jim natvezil, da jim bo država odmerila davek na privilegij (luksus). Prijetni stiski rok in »ti se le hecaj, raje pridi na čaj in kavico v lovski dom«. Jaz pa nato, da imamo tako deželo, v kateri bi morali biti en sam turizem in sploh ne bi smeli poznati nezaposlenosti.

Nekoliko kasneje smo v stroju z minuto molka počastili spomin na pravkar preminulega lovca. Starešina je pojasnil, da so v letošnjem letu odšli v večna lovišča že trije njihovi člani, eden pa se je izpisal iz zelene bratovščine. Nato so vodja lova in njegovi pomočniki pojasnili vse potrebno, kar je zadevalo lov. Tokrat med lovci ni bilo nikogar, ki bi posedoval avtomatsko puško KALAŠNIK, kot se je, po pripovedovanju nekaterih udeležencev lova, to pripetilo pred kratkim, na lovu s pobrateno LD. Pa saj ne morem verjet, da se na lovih pojavlja že vojaško avtomatsko orožje!

Dominik, eden izmed pomočnikov lova, me je povabil, da se mu priključim. Trije smo sedli v njegov avtomobil in se peljali po gozdni cesti navzdol, do hiše, ki stoji na čudovitem samotnem mestu ob potoku sredi gozda, ki jo krasi vgrajen mlin s spodnje strani. Od tu nas je pot vodila peš ob žuborečem potoku, mimo zaledenelega slapa na levi. Kako čudovit pogled nanj. A že kmalu me je Dominik kot prvega razporedil na stojišče tik nad potokom. Natančno mi je razložil od kod bo prišel pogon, kam in kako lahko streljam. Posebej pa mi je zabičal, da naj napnem oči, ker da zaradi šumenja vode v potoku na tem mestu ne bom ničesar slišal. Ko sta se oddaljevala, sem najprej očistil stojišče listja in vej, nato postavil lovski stol, se dodatno oblekel in sedel, nato pa je prišlo na vrsto polnjenje puške z naboji. Odprl sem zaklep na svoji karabinki, a v tistem sem za hrbtom, pod seboj slišal čuden šum, ki je preglasil žuborenje vode v potoku. Prepričan sem bil, da sem slišal divje svinje. Počasi sem obrnil glavo v desno smer in samo s premikanjem oči opazoval področje za mojim hrbtom. Ker pa ničesar nisem opazil, sem se čez čas obrnil v prvotno smer in zastal mi je dih. Tik pred menoj je nad panjem stala košuta z dvema teletoma. Kako, kdaj? Pojavili so se kot ptič feniks. Opazovali so smer pred seboj, zame jim ni bilo mar, niso me opazili. Moj pogled je zdrsnil na puško z odprtim zaklepom in praznim nabojnikom. Kaj hitro pa so se v lagodnem teku oddaljili, ampak za njimi še ena košuta, ki je prej sploh nisem opazil, saj je bila skrita za vejami in deblom jelke. Kasneje sem izmeril, da so bili od mene oddaljeni le šest korakov. Pogledal sem na uro in bilo je 8.54, torej šest minut prej, preden se je začel predviden pogon. Je mogoče, da ničesar nisem slišal. Je to bil tisti šum, za katerega sem predvideval, da so prašiči? Ja, tudi to je lov!

Dve uri, kolikor je trajal prvi pogon, sta hitro minili in ko sem slišal Dominikov glas, sem hitro pričel pospravljat lovsko opremo, da me ne bosta čakala. Si kaj videl, je bilo vprašanje, ko sta se z lovskim sotovarišem približala. Le kaj naj porečem Dominiku? »Jaaa« sem izdavil in pričel razlagat vse po vrsti.  Da, tudi midva sva videla to jelenjad, vse štiri, so pa drvele mimo naju.

Počasi smo prišli do avtomobila. Z mislimi pa sem bil že pri ostalih lovcih, ki jim bom moral ponovno vse razlagat. Oj Diana, kako si mi bila naklonjena in se hkrati poigrala z menoj!