Iz dolgoletnih lovskih izkušenj delim mišljenje, da so lastniki zemljišč strpni oziroma prizanesljivi do škode od divjadi, saj te največkrat ne prijavljajo, oziroma  jo prijavljajo šele, ko preseže razumno mejo. Kot vodja lovskega revirja lastnike zemljišč običajno »potolažim« z repelentom ARBIN, odstrelom lisice, s prijazno besedo s pojasnilom, da je »aboh« v Sloveniji popolnoma zaščiten in kakšna je pot za morebitno uveljavljanje škode.

Velikokrat strokovnjaki poudarjajo, da želimo ohraniti kulturno krajino z visoko stopnjo biotske pestrosti, obenem pa povečati prehransko varnost države in da bi bilo najbolje, da bi upravljanje z divjadjo potekalo z enakopravnim dialogom vseh, ki jih divjad zadeva. Povsem soglašam, a  zavedati se moramo, da sta strateško povečanje samooskrbe s hrano in velika številčnost divjadi nasprotna si činitelja, dokazano v vsakodnevni praksi.

Osredotočil se bom na okolje Slovenskih goric, predvsem na malo divjad (fazan, jerebica, prepelica, zajec in drugo), za katere iz leta v leto lovci ugotavljamo, da je v upadanju. Človek je tisti , ki je posegel v naravo in uničil ravnovesje. Sam vem, da je to industrija, urbanizirana gradnja, avtoceste, intenzivno kmetijstvo, monokultura, uporaba škropiv, krčenje gozdov, vetrobranskih pasov in živic, nepravilne regulacije potokov, divje odlaganje smeti, nizka okoljevarstvena zavest in drugo. Pri tem pa bom poudaril, da je krajina na Madžarskem in v Avstriji bistveno drugačna, mnogo prijaznejša do divjadi. Le zakaj? Mar zato, ker vodijo pristojni drugačno politiko, ali zato, ker je tam zavest ljudi drugačna? Verjetno oboje in še kaj.

Iz svojih izkušenj vem, da so kmetje velikokrat posekali vse kar se da, da bi pridobili subvencije, da so orali povsem do roba potokov, kosili ob nepravem času, brezbrižno požigali travine, z eno besedo, mnogokrat ustvarili povsem mrtvo krajino, monokulturno brez vetrobranskih pasov in grmišč. Razumem, da je temeljno poslanstvo Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije zastopanje interesov lastnikov zemljišč in gozdov. A zastavljam vprašanje: kje so meje in odgovornost? Odgovornost pa se meri po posledicah, mar ne?

Tokrat bom uničevanje krajine prikazal s primerom požiganja remize (v katero smo lovci nekajkrat vložili fazane) s priloženimi fotografijami. Žal se s požiganjem travin in grmišč srečujemo iz leta v leto.