Ko poletni večeri oživijo – čas prska srnjadi v naših Slovenskih goricah
Ko človek dolga leta živi v okolici Cerkvenjaka in obenem veliko svojega prostega časa preživi v naravi, začne letne čase doživljati nekoliko drugače. Ne samo po koledarju in vremenu, ampak predvsem po spremembah, ki jih opazi v gozdu, na travnikih in poljih.
Vsak del leta ima pri nas svoj značaj.
Pomlad prinese prebujanje narave in novo življenje. Zgodnje poletje zaznamujejo dolgi dnevi, košnja travnikov in čas, ko moramo biti še posebej pozorni na mladiče divjadi. Potem pa pride julij.
Dnevi so vroči, večeri dolgi, po naših gričih zorijo poljščine, vinogradi so zeleni, gozdni robovi pa ponujajo senco in zavetje številnim prostoživečim živalim.
In nekje proti koncu julija se začne v življenju naše najpogostejše velike divjadi dogajati nekaj posebnega.
Prihaja čas prska srnjadi.
Za lovca je to eden najzanimivejših delov leta. Ne zgolj zaradi lova, kot bi morda kdo najprej pomislil, temveč predvsem zato, ker imamo v teh tednih priložnost od blizu opazovati eno najzanimivejših obdobij v življenju srnjadi.

Srnjad – stalna prebivalka naše pokrajine
Kdor pozna okolico Cerkvenjaka in širše Slovenske gorice, dobro ve, kako razgibana je naša pokrajina.
Griči se izmenjujejo z dolinami, med njimi so gozdovi, travniki, vinogradi, sadovnjaki in obdelovalne površine. Prav takšna mozaična kulturna krajina ustvarja življenjski prostor številnim živalskim vrstam.
Med njimi ima posebno mesto srnjad.
Skoraj vsakdo, ki se zgodaj zjutraj ali proti večeru vozi po naših krajih, je že kdaj zagledal srno na robu travnika ali srnjaka, ki je za nekaj trenutkov obstal ob gozdnem robu in nato izginil v kritju.
Za nas lovce so takšna srečanja nekaj vsakdanjega, pa vendar nikoli povsem običajnega.
Tudi po vseh letih, ki jih človek preživi v lovišču, se še vedno rad ustavi in opazuje.
Včasih samo nekaj sekund.
Včasih precej dlje.
In prav v času prska lahko opazimo vedenje srnjadi, ki ga v drugih delih leta vidimo precej redkeje.
Ko se začne prsk
Prsk srnjadi se pri nas praviloma začne v drugi polovici julija in se nadaljuje v prve dni oziroma tedne avgusta.
Takrat se vsakdanji ritem srnjadi spremeni.
Srne postanejo godne za parjenje, srnjaki pa začnejo intenzivno iskati in spremljati srne. Srnjak lahko srno dalj časa zasleduje in se z njo premika po travnikih, gozdnih robovih, med grmovjem in tudi po poljih.
Kdor ima srečo in zna opazovati naravo, lahko v tem času vidi prizore, ki jih med letom skoraj ni mogoče opaziti.
Srna teče pred srnjakom, ta pa ji vztrajno sledi.
Včasih se živali dalj časa vrtijo po istem območju in v travi nastanejo značilne krožne poti. Lovci jih dobro poznamo in jih pogosto imenujemo prskališča oziroma čarovniški krogi.
Takšni prizori so še en dokaz, da se v naravi ves čas nekaj dogaja.
Človek mora samo znati pogledati.

Poletni večer nekje nad Cerkvenjakom
Meni osebno so najlepši prav večeri.
Ko vročina počasi popusti in sonce začne izginjati za griči Slovenskih goric, se pokrajina spremeni.
Čez dan so ceste polne avtomobilov, po poljih delajo stroji, ljudje opravljamo svoje vsakodnevne obveznosti.
Potem pa pride večer.
Vse se nekoliko umiri.
Sedeš na lovsko prežo ali se tiho ustaviš ob robu gozda.
Pred teboj je travnik, za njim koruza, nekoliko višje vinograd, v daljavi pa obrisi naših gričev.
In čakaš.
Včasih se ne zgodi nič.
Tudi to je del lova in bivanja z naravo.
Drugič pa se na robu gozda nenadoma pojavi srna.
Nekaj časa previdno opazuje okolico in stopi na travnik.
Čez nekaj trenutkov se za njo pojavi srnjak.
Takrat veš, da se je začela zgodba, ki se v naših gozdovih in na travnikih ponavlja že tisočletja.
To so trenutki, zaradi katerih razumem lovstvo predvsem kot način življenja in kot posebno povezanost z naravo.

Srnjak v času prska
Srnjak je večji del pomladi in poletja teritorialna žival.
Svoje območje pozna do najmanjših podrobnosti.
Pozna prehode, gozdne robove, grmovje in mesta, kjer se zadržuje srnjad. Svojo prisotnost označuje tudi z drgnjenjem rogovja ob mlajša drevesa in grmovje ter z vonjalnimi oznakami.
V času prska pa se njegovo vedenje še dodatno spremeni.
Njegova pozornost je usmerjena predvsem v iskanje srn.
Takrat je lahko precej manj previden kot sicer.
Srnjak, ki ga je bilo še nekaj tednov prej skoraj nemogoče opaziti zunaj njegovega običajnega ritma, se lahko med prskom pokaže tudi na odprtem prostoru ali ob nenavadnem času.
Lovci dobro poznamo tudi tradicionalno klicanje srnjaka v času prska.
Z različnimi načini klicanja poskušamo posnemati oglašanje srne ali srninega mladiča. V poznem juliju in začetku avgusta lahko takšno oglašanje zaradi spremenjenega vedenja srnjadi pritegne pozornost srnjaka.
Toda pri tem je treba poudariti nekaj, kar se mi zdi pomembno.
Dober lovec mora znati predvsem opazovati.
Vedeti mora, kaj se v lovišču dogaja.
Poznati mora divjad, njene navade in prostor, v katerem živi.
Lov ni samo trenutek odločitve za odstrel.
Veliko več časa preživimo samo z opazovanjem.
In prav je tako.
Ena največjih posebnosti srnjadi
Narava je pri srnjadi ustvarila nekaj zares posebnega.
Čeprav se srne parijo poleti, se razvoj zarodka po oploditvi ne nadaljuje takoj z običajno hitrostjo.
Pri srnjadi poznamo tako imenovano odloženo implantacijo oziroma embrionalno diapavzo.
To pomeni, da se razvoj zarodka za določen čas praktično ustavi oziroma močno upočasni, intenzivnejši razvoj pa se nadaljuje šele pozneje.
Zaradi te izjemne naravne prilagoditve srna mladičev ne poleže sredi zime, temveč praviloma spomladi, največkrat maja ali junija, ko so razmere za preživetje nove generacije bistveno ugodnejše.
Ko poleti opazujemo prsk, tako pravzaprav opazujemo začetek novega življenjskega kroga, katerega nadaljevanje bomo v naših loviščih videli šele naslednjo pomlad.
Prsk je tudi čas večje previdnosti
V času prska se srnjad več premika.
Srnjaki sledijo srnam in pri tem lahko zapustijo svoje običajne poti.
Zato moramo biti v tem obdobju nekoliko bolj pozorni tudi vozniki.
Na območju Slovenskih goric imamo veliko cest, ki potekajo med gozdovi, travniki in polji. Za divjad meja med gozdom na eni in travnikom na drugi strani ceste seveda ne obstaja.
Zanjo je to enoten življenjski prostor.
Za človeka pa je vmes cesta.
Trčenje z divjadjo se lahko zgodi zelo hitro.
Zato velja predvsem v večernem in zgodnjem jutranjem času zmanjšati hitrost in biti pozoren na okolico ceste.
Če cesto prečka ena žival, moramo vedno računati tudi na možnost, da ji sledi druga.
V času prska je to lahko prav srnjak, ki sledi srni.

Naša odgovornost do prostora, v katerem živimo
Kot lovec sem skozi leta vedno bolj prepričan, da je ena najpomembnejših nalog lovstva skrb za ravnovesje v naravi.
Živimo v kulturni krajini.
Naši gozdovi niso neskončna divjina.
Med njimi so hiše, ceste, njive, vinogradi in naselja.
Človek in divjad si ta prostor delimo.
Prav zato je odgovornost lovcev toliko večja.
Poznati moramo stanje divjadi v lovišču.
Spremljati moramo njeno zdravstveno stanje.
Sodelovati moramo z lastniki zemljišč in kmeti.
Skrbeti moramo za življenjski prostor divjadi in izvajati odgovorno, načrtovano upravljanje populacij.
In predvsem moramo naravo spoštovati.
Lovstvo zame nikoli ni bilo in nikoli ne bo samo odstrel.
Lovec je velik del leta opazovalec.
Je nekdo, ki hodi po lovišču tudi takrat, ko nima namena loviti.
Ki opazi podrto drevo, poškodovano krmišče ali nenavadno vedenje živali.
Ki pozna poti divjadi.
Ki ve, kje se spomladi zadržujejo srne z mladiči in kje se poleti pojavljajo srnjaki.
To znanje se ne pridobi iz knjige.
Pridobi se z leti, preživetimi v naravi.
Narava ne potrebuje občinstva
Danes imamo vsi telefone in skoraj vsak zanimiv trenutek želimo fotografirati ali posneti.
Tudi sam rad vidim lepo fotografijo divjadi.
Toda pri opazovanju prostoživečih živali moramo vedno vedeti, kje je meja.
Če imamo srečo, da v času prska opazujemo srnjad, jo opazujmo z razdalje.
Ne približujmo se ji po nepotrebnem.
Ne spuščajmo psov, da bi divjad preganjali.
Ne poskušajmo za vsako ceno narediti boljše fotografije.
Včasih je najlepši spomin prav tisti, ki ga ne prinesemo domov na telefonu.
Ostane samo v naši glavi.
In morda je prav zato toliko vrednejši.
Ko se avgust prevesi naprej
Tako kot se začne, se prsk tudi konča.
Srnjak, ki je bil še pred nekaj dnevi ves čas v gibanju, se postopoma vrne v bolj običajen ritem.
Poletje se počasi začne nagibati proti jeseni.
Na poljih dozorevajo pridelki.
Dnevi postajajo krajši.
Jutra hladnejša.
Narava se začne pripravljati na naslednje obdobje.
Toda nekje v srni se je že začela zgodba nove generacije.
Čez zimo je ne bomo videli.
Naslednjo pomlad pa se bo krog ponovno nadaljeval.
Na travnikih in gozdnih robovih naše Dobrave in okolice Cerkvenjaka bomo spet opazovali srne.
In nekega majskega ali junijskega dne bodo nekje v visoki travi tiho ležali novi mladiči.
Privilegij življenja z naravo
Ko zvečer sedim nekje v našem lovišču in gledam proti gričem Slovenskih goric, se večkrat zavem, kakšen privilegij je živeti v takšnem okolju.
Morda se nam zdi samoumevno.
Gozd za hišo.
Srna na travniku.
Fazan ob cesti.
Lisica, ki zvečer prečka polje.
Srnjak, ki se za nekaj trenutkov pokaže na gozdnem robu.
Toda nič od tega ni samoumevno.
Naša naloga je, da to pokrajino ohranimo živo.
Ne samo zase.
Tudi za tiste, ki bodo po teh gozdovih in travnikih hodili za nami.
Prsk srnjadi je samo eden od številnih čudovitih naravnih dogodkov, ki se vsako leto odvijajo skoraj pred našimi vrati.
Večina ljudi gre mimo njih, ne da bi jih sploh opazila.
Lovci pa imamo privilegij, da jih poznamo.
Da jih spremljamo.
In zato imamo tudi dolžnost, da jih varujemo.
Ko se boste v naslednjih poletnih večerih peljali skozi naše kraje in boste nekje ob robu travnika zagledali srno, nekoliko za njo pa srnjaka, za trenutek zmanjšajte hitrost.
Morda ste pravkar postali priča enemu najstarejših prizorov naše narave.
Prizoru, ki se je na teh gričih odvijal dolgo pred nami.
In upam, da se bo še dolgo za nami.
Dober pogled in miren korak po naših lovskih stezah.
Peter Rajniš

