Z naravo.
Za prihodnje rodove.

Nihče ne ve, koliko dragocenega gradiva so v preteklosti pobrali ognjeni zublji

Piše: dr. Marjan Toš

Kot zgodovinar, ki se dolga leta ukvarjam tudi z raziskovanjem preteklosti slovenskega lovstva, moram pohvaliti vse več pobud, da bi se lovske organizacije na terenu povezale z javnimi zavodi, ki opravljajo arhivsko službo in pričele z njihovo strokovno pomočjo načrtno in strokovno urejati arhive LD in območnih ZLD oz. LZ. Gre namreč za neprecenljivo dediščino, brez katere ni in ne bo mogoče pisati lovske zgodovine ne na ravni LD, njihovih območnih zvez in tudi ne Lovske zveze Slovenije (LZS) kot krovne organizacije slovenskih lovcev. To se je vnovič pokazalo tudi letos, ko so LD praznovale 80-letnice ustanovitve in se pri pripravah spominskih kronik soočale s pomanjkanjem gradiva.

Ne smemo namreč pozabiti, da je arhivska služba ključna za ohranjanje kulturne dediščine – torej tudi lovske – in za zagotavljanje pravne varnosti, saj organizira, varuje, ureja, popisuje in omogoča uporabo arhivskega gradiva. Izvaja strokovni nadzor nad dokumentarnim gradivom javnopravnih oseb, izvaja digitalizacijo ter zagotavlja dolgoročno hrambo in dostopnost gradiva javnosti. Prevzemanje in varovanje arhivskega gradiva je zakonsko urejen proces, ki zagotavlja ohranitev kulturne dediščine in pravnih dokazov. Javnopravne osebe morajo arhivsko gradivo izročiti pristojnemu arhivu najkasneje v 30 letih po nastanku, pri čemer morajo do prevzema z njim ravnati varno, ga urejati in hraniti v ustreznih prostorih. Varovanje gradiva v arhivskih ustanovah vključuje tudi ukrepe za zaščito osebnih podatkov (npr. do 75 let po nastanku ali 10 let po smrti) ter poslovnih in davčnih skrivnosti. Javni arhivi so zakladnice dokumentov naše preteklosti (z najstarejšimi zapisi iz 12. stoletja), hkrati pa skrbijo tudi za »arhiviranje naše sedanjosti« za naslednje generacije. In to velja tudi za lovsko preteklost in sedanjost. Vedno bolj tudi zato, ker minljivost sodobnih zapisov postavlja pred arhivsko službo dodatne probleme.

Arhivi omogočajo uporabo arhivskega gradiva vsakomur. Zlasti med mladimi raziskovalci (zgodovinarji in antropologi še posebej) je vse več zanimanja za raziskovanje zgodovine lovstva in lovske organizacije na lokalni in regionalni ravni (seminarske in diplomske naloge). Zanimanje za tovrstno raziskovanje se med mladimi nadaljuje. Lovstvo ima namreč globoke korenine in široke družbene dimenzije. Poleg ostalega je tudi neprecenljivi del slovenske kulturne dediščine.

Da je temu tako, dokazujejo nekateri primeri iz mariborskega območja. Že pred več kot tridesetimi leti smo del gradiva mariborske območne Lovske zveze (LZ), ki je izpolnjevalo pogoje, predali PAM, kjer je na voljo uporabnikom. V arhivu mariborske LZ je še vedno varno shranjena Spominska knjiga podružnice SLD Maribor iz leta 1931 s foto albumom, ki je neprecenljivega pomena ne samo za zgodovino štajerskega lovstva, pač pa za zgodovino Maribora in okolice nasploh. Na varnem je bila tudi med drugo svetovno vojno, ko so nemški okupatorji na slovenskem Štajerskem prepovedali in ukinili vsa društva in organizacije, tudi podružnico SLD in njene odseke v predvojnih sodnih okrajih.

Poleg Spominske knjige s foto albumom je ohranjen tudi album s fotografijami iz zborovanja Glavne lovske zveze Kraljevine Jugoslavije 1938 v Mariboru. Na voljo je tudi dokumentarno fotografsko gradivo, ki se nanaša na vodilne štajerske lovske funkcionarje in vsa predvojna vodstva. Še več pa je ohranjenega gradiva po letu 1945, za kar so zaslužni vsi tajniki mariborske zveze. Zdaj njihovo delo nadaljuje strokovni tajnik Božidar Kunej, ki ve, kaj pomeni varovanje arhivskega gradiva organizacije, ki bo prihodnje leto praznovala 120 let delovanja. Med ustanovitelji Slovenskega lovskega kluba leta 1907 v Ljubljani pa so bili tudi ugledni štajerski lovci.

Menim, da bi glede na zdajšnje tehnične možnosti lahko postopoma izbrano gradivo zaradi varovanja digitalizirali, izvirnike dokumentov pa oddali v hrambo pristojnemu Pokrajinskemu arhivu. Ne samo v Mariboru, pač pa tudi v drugih območnih LZ (ZLD). Najprej pa bi ga bilo treba skupaj s strokovnjaki ter vodstvi LD in LZ pregledati in oceniti, kaj je vredno trajne hrambe v arhivskih ustanovah. Žal je bilo v minulih letih veliko gradiva lovskih organizacij ali izgubljenega ali na žalost tudi namerno uničenega. Ognjeni zublji so opravili svoje. Na žalost tudi v naši LD Dobrava.

Dr. Marjan Toš